Zdi se mi, da bolj kot razmišljam o stvareh za katere hočem, da se mi zgodijo, bolj oddaljene postajajo in je majhna možnost, da se uresničijo. Stvari, za katere pa bi rada, da se uresničijo, a jih zaradi prej napisanega izženem iz misli, pa vedno najdejo pot v moje življenje. In zato pomenijo toliko več, ker te presenetijo, a si jih enkrat vseeno želel. Naučila sem se tudi, da želje, ki so zrastle iz sebičnosti, nimajo možnosti za preživetje v tem paralelnem svetu želja in hotenja. Kar se pa prihodnosti tiče, živim za danes in ja, seveda me je strah, a vem, da se bo vse izteklo tako, kot se mora. Morda se ne bo končalo, kot jaz hočem, a se bo zagotovo končalo kot je treba. Vem, da se to sliši tako “obrabljeno” in pri mojih letih še res ne vem veliko stvari, a vseeno me je življenje že kar precej naučilo. Če kaj hočeš, si moraš vzeti sam. Do stvari, ki so nekaj vredne, je ponavadi speljana kar strma pot, a če ti res kaj pomenijo, jo boš prehodil. Naredi tisto, kar si želiš in če boš to zjutraj obžaloval, pač spi malce dlje. Koga briga, kaj bo čez teden dni, mesec ali čez 10 let. Mogoče te takrat sploh ne bo več! Pomembno je samo, kar je zdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar