Poet

Poet brez dlake na jeziku,

boli, ko umakne se dotiku.

In čas bo oslabil te rane,

ki ironično sam ti jih zadane.

Vsaka noč se zdi temačna,

vedno bolj je vsa drugačna.

Verjameš ulicam življenja,

ki v noči skrivajo drugačna mnenja.

In lutke vstanejo iz grobov,

se otresejo dolgov.

Laž v zraku obvisi,

ko tvoja bit iz dna kriči.

Vsak spomin potlačen

v kotu svojem spi.

In ko hoče spet vstati

vsak atom telesa vojno bije,

niti zvok ne more zakričati,

svoje upe zdaj po drugih si telesih vije.

Ne pozabi tega časa,

ko imel si modre še oči,

vedi, da ne traja dolgo,

ko vse mesto osivi.

Vsak spomin potlačen

spet v kotu svojem spi.