četrtek, 4. december 2008

Šestnajst

“Growing up. Every kid looks foward to it, but once it happened, you wish it didn't.”

Že dolgo nisem sama česa napisala... No, danes imam rojstni dan, 16. Sweet sixteen! Super. Sploh se ne počutim stara šestnajst let. Še vedno se mi zdi, da sem ostala nekje pri trinajstih. Pa ne da se počutim tako otročje ali karkoli podobnega, ampak resno ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa.
To leto je bilo grozno. Grozno čudovito in grozno...nasploh grozno. Pravijo, da je v življenju vsakega človeka eno leto, na katerega lahko pokažeš s prstom in rečeš: “To je to, tu se je vse spremenilo.” Jaz kažem na to leto. Nikoli več ne bom videla sveta v enaki luči, kot sem ga do zdaj. Res, popolnoma sem se spremenila. Če samo pogledam na ta enak čas lansko leto... Bil je lep dan. Bila sem s prijatelji in samo upala sem, da me bo opazil. In me je. Letos sem ta dan preživela v postelji, bolna.Vem, da sem se spremenila in res sem se veliko naučila o sebi. Vem, da sem sposobna imeti rada in kar je še pomembnejše, biti ljubljena. Znam se odpreti ljudem, a seveda samo do neke mere. Počasi se jim bom naučila zaupati. Samo čas rabim. Vem, da ne razumejo in tudi vem, da se trudijo razumeti. Vem, da sem močna. In resnično upam, da bom to obdržala, ker se zavedam, da bom to še prekleto potrebovala. Mogoče sem preveč trdna. Včasih je verjetno dobro pokazati vsaj kakšno solzo, samo da jim pokažeš, da ti ni vseeno.
In kaj sem si zadala za to leto? Bodi, kar si. Popolnoma zaupaj samo sebi; do zdaj ti je še zmeraj koristilo. Povej, kar čutiš in naj ti ne bo strah vzeti tistega, kar si zaslužiš. Ne zadržuj v sebi in nikoli ne obžaluj. Za tabo je eno najlepših poletij in ena najstrašnejših jeseni. Vedi, da sta te oba spremenila in še bodo prišla poletja in tudi jeseni, ne pozabi ju, a pojdi naprej.


Ni komentarjev: