Ironija našega časa je, da gradimo višje stavbe, a imamo krajše zmožnosti razumevanja, širše ceste, a naši pogledi na svet so ožji. Zapravljamo več, imamo manj, kupujemo več, a manj uživamo. Imamo večje hiše in manjše družine, več udobnosti, manj časa. Vse več je strokovnjakov, a vse več problemov, več zdravil, a manj zdravja. Pijemo in kadimo preveč, zapravljamo preveč nemarno, smejimo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, predolgo bedimo, vstanemo preutrujeni, premalo beremo, preveč gledamo TV. Pomnožili smo našo lastnino, a zmanjšali naše vrednote. Govorimo preveč, ljubimo preredko in sovražimo prepogosto. Naučili smo se, kako zaslužiti, a ne kako živeti. Življenju smo dodali leta, letam pa ne življenja. Bili smo že vse do Lune, a imamo težave s prečkanjem ceste, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, a ne notranjega. Delali smo večje stvari, a ne boljših. Poskušamo očistiti zrak, a onesnažujemo dušo. Pišemo več, a se manj učimo. Načrtujemo več, a dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, ne pa čakati. To so časi hitre hrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih osebnosti, visokih dobičkov in plitkih razmerij. So časi dvojnih prihodkov in večih ločitev, lepših hiš, a razpadlih domov. Živimo v času hitrih izletov, okolju prijaznih plenic, izgubljene morale, “ljubezni” za eno noč, prekomerne teže in zdravil, ki te lahko razveselijo, utišajo, ubijejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar